Règole de athentathion
‘L athento gràfego, ke par sòlito el xe agúo e ‘l kaska so la penúltima sílaba, o l’ última se la é saràa, el seña ‘l athento tònego:
Par le paròle apokopàe ke in oríxen le feniva in oe / ove, ai, oi (indove > indó’, purasai > purasà, onkoi > onkó).
Se à da doparar ‘l athento gràfego (ko valor destintivo) par tute le paròle indove ke ge n’ é na e o na o vèrta par destrigar ko pi fathilità la variante ke se parla, oltre ke la paròla e kome lèdherla (skarpèr, vecòt, dès, peòco).
Par sòlito ‘te le sílabe saràe indove ke drio de la vokal ge n’ é na l, r, s ‘l é pendo, se invethe ge n’ é na n ‘l é agúo.
‘Te le sílabe vèrte invethe se à ke, par sòlito, se la sílaba ke la vièn la skominsia par l ‘l é pendo, par t ‘l é agúo se l’ é na e opur pendo se na o. In última, se la vokal la se kata da drio de la konsonante j par sòlito l’ é vèrta.
- de le paròle thonke ke le fenise par vokal (ingropà, vintitrè, unkuò, piè, fià).
- de le paròle piane ke le fenise par konsonante, e in partikolar intéi vèrbi rixotònegi (méter, kúxer).
- de le paròle indove ke ‘l kaska vanti de la penúltima (làgrema, mónega), opur vanti de l’ última par kuele ke le fenise par konsonante (méter).
- par le paròle ke le gà do o pí sílabe sora de la prima vokal de un jato skomenthiante par vokal débole athentada (bevúo).
- so‘ le forme verbali formae de na sílaba vèrta solke ((g)à, fà).
- par i monosílabi konpañi de altri, o ke i gà na defarente prononthia de na vokal, se preferise athentar, in órden de preferentha, i vèrbi, i ajetivi posesivi, i avèrbi, le dhonture, i sostantivi, i pronòmi líberi, i ajetivi nò posesivi, e i pronòmi nò líberi.
Par le paròle apokopàe ke in oríxen le feniva in oe / ove, ai, oi (indove > indó’, purasai > purasà, onkoi > onkó).
Se à da doparar ‘l athento gràfego (ko valor destintivo) par tute le paròle indove ke ge n’ é na e o na o vèrta par destrigar ko pi fathilità la variante ke se parla, oltre ke la paròla e kome lèdherla (skarpèr, vecòt, dès, peòco).
Par sòlito ‘te le sílabe saràe indove ke drio de la vokal ge n’ é na l, r, s ‘l é pendo, se invethe ge n’ é na n ‘l é agúo.
‘Te le sílabe vèrte invethe se à ke, par sòlito, se la sílaba ke la vièn la skominsia par l ‘l é pendo, par t ‘l é agúo se l’ é na e opur pendo se na o. In última, se la vokal la se kata da drio de la konsonante j par sòlito l’ é vèrta.